Velikost in oddaljenost od Sonca

S polmerom, ki znaša 476 kilometrov, je Cerera enaka približno 1/13 velikosti Zemlje. Če bi bila Zemlja velikosti teniške žogice, bi bila Cerera velika kot zrno graha.

 

Cerera ima povprečno oddaljenostjo od Sonca približno 413 milijonov kilometrov, kar znaša 2,8 astronomske enote. Ena astronomska enota predstavlja razdaljo od Sonca do planeta Zemlja. Svetloba, ki jo oddaja Sonce, v povprečju potrebuje 22 minut, da doseže Cerero, saj potuje s hitrostjo skoraj 300 tisoč kilometrov na sekundo.

 

Kroženje in rotacija

En obhod okrog Sonca (torej eno leto na planetu) Cerera opravi vsakih 1682 dni oz. 4,6 let. Okoli svoje osi pa se zavrti vsakih 9 ur, kar pomeni, da ima enega izmed krajših dni v Osončju.

 

Vrtilno os ima nagnjeno za samo 4 stopinje, kar pomeni, da ne doživlja letnih časov kot jih denimo poznamo na Zemlji.

 

Nastanek planeta

Cerera se je tako kot preostali del Osončja izoblikovala pred približno 4,5 milijardami let nazaj, ko se je zaradi delovanja sile gravitacije skupaj zgnetlo zadosti prahu in plinov, ki danes tvorijo ta majhen pritlikavi planet. Cerero se je oprijelo tudi ime 'embrionalen planet', kar pomeni, da se njen razvoj ni odvijal tako kot pri ostalih zemeljskih planetih. Razlog za to, je najbrž Jupitrova močna gravitacija, ki je razvijajočemu se planetu 'odvzela' ves material, ki bi lahko postal del planeta. Pred približno 4 milijardami let pa se je Cerera ustalila v stabilno orbito okrog Sonca - v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom.

 

Struktura

Po zgradbi je bolj podobna 'zemeljskim' oz. 'notranjim planetom', kot so Merkur, Venera, Zemlja in Mars. Cerera ima verjetno manjše, trdno jedro in pa plašč iz vodnega ledu. Nekateri znanstveniki domnevajo, da 25% planeta sestavlja voda. Če je hipoteza pravilna, bi to pomenilo, da ima Cerera več vode kot Zemlja. Skorja je kamnita in prašna, ter vsebuje veliko soli, ki pa ni podobna tisti, kot jo poznamo na Zemlji (natrijev klorid), temveč je sestavljena iz različnih mineralov kot je npr. magnezijev sulfat.

 

Površje

Cerera je prekrita s številnimi manjšimi kraterji, vendar pa v premeru ni nobeden večji od 280 kilometrov, kar je presenetljiv podatek, glede na to, da je pritlikavi planet, v njegovi 4,5 milijard dolgi življenjski dobi, najbrž zadelo veliko ogromnih asteroidov. Pomanjkanje kraterjev pa je med drugim lahko tudi posledica tanjše plasti ledu tik pod površjem. Površinske 'brazgotine' bi teoretično lahko izginile prav zaradi zaradi delovanja ledenikov in ledenih ognjenikov, ki bi lahko zgladili nekaj večjih kraterjev. Znotraj nekaterih Cererinih kraterjev se nahajajo območja, ki so stalno v senci - tam bi se lahko voda, v obliki ledu, zadržala veliko več časa.

 

Atmosfera

Cerera ima zelo tanko in šibko atmosfero, ki med drugim vsebuje tudi vodno paro. Paro naj bi povzročali ledeni ognjeniki oz. vodni led, ki se nahaja na površju planeta, ter sublimira (se pretvori iz trdnega agregatnega stanja v plinasto).

 

Življenje na Cereri

Cerera je eno redkih nebesnih teles v Osončju kjer bi znanstveniki želeli še bolj intenzivno raziskovati oz. poiskati možne znake življenja, kajti Cerera ima nekaj kar večina drugih planetov nima – vodo. Ker je voda bistvenega pomena za vse živeče vrste na Zemlji, je zato mogoče, da bi na planetih, ki vsebujejo vodo (v povezavi z drugimi življenjskimi pogoji) našli tudi neko od oblik življenja. To bi po vsej verjetnosti bili majhni mikrobi, zelo podobni bakterijam. In čeprav danes na površju tega planeta morda ni živih bitij, to ne velja nujno za njegovo preteklost, ko so bili pogoji na planetu ugodnejši in bi se na površju življenje (teoretično) lahko razvilo.

 

Naravni sateliti (lune)

Cerera nima niti ene lune.

 

Obroči

Cerera nima obročev.

 

Magnetosfera

Znanstveniki menijo, da Cerera nima magnetnega polja.

 

Raziskovanje Cerere

Cerera je dober primer, kako zahtevno je kategoriziranje nebesnih teles v Osončju. Ko je Giuseppe Piazzi, leta 1801, prvič odkril ta planet, ga je sprva označil kot 'manjkajoči planet, med Marsom in Jupitrom. V naslednjih nekaj letih po odkritju, pa so astronomi odkrili še nekaj podobnih teles, kot so npr. Palla, Juno in Vesta, ki so jih tedaj prav tako uvrščali med planete. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja, pa so astronomi po vsem svetu prvič začeli razpravljati o posebni kategorizaciji nekaterih manjših nebesnih teles v območju asteroidnega pasu in Kuiperjevega pasu, saj niso ustrezali definiciji 'običajnega' planeta.   

 

Do leta 1860 so v območju med Marsom in Jupitrom odkrili še dodatnih 62 teles, ki so jih kasneje označili kot asteroide, regijo med omenjenima planetoma pa so poimenovali asteroidni pas.

 

Po modernih merilih, ki so točno določali katera telesa spadajo med planete in katera med pritlikavce, so astronomi, leta 2006, Cerero uvrstili med pritlikave planete. Hitro je postala tudi prva izmed pritlikavcev, ki ga je obiskalo vesoljsko plovilo. To je bila ameriška sonda 'Dawn' (NASA), ki je preučevala Cererino  površje, sestavo in atmosfero. Sonda trenutno ni več aktivna, čeprav se še zmeraj nahaja v Cererini orbiti.