Velikost in oddaljenost od najbližje zvezde

Z radijem, ki znaša 695 508 kilometrov, Sonce v bistvu spada med manjše zvezde v galaksiji. Obstaja še dosti veliko večjih in bolj vročih zvezd. Še zmeraj pa je najmasivnejše telo v našem Osončju. Za primerjavo: masa Sonca je enaka masi 333 000 Zemelj.

 

Sonce je od Zemlje oddaljeno 1 astronomsko enoto, ki znaša 150 milijonov kilometrov (uporaba astronomskih enot omogoča hitro in enostavno primerjavo oddaljenosti planetov in drugih nebesnih teles od Sonca).

 

Prva najbližja zvezda našemu Soncu je zvezda, imenovana Alfa Kentavra (ang. Alpha Centauri). Z golim očesom jo vidimo kot eno zvezdo, v bistvu pa gre za sistem treh zvezd. S svojim navideznim sijem je na tretjem mestu najsvetlejših zvezd na nočnem nebu. Alfa Kentavra A in Alfa Kentavra B (ang. Alpha Centauri A in B) – zvezdi, ki krožita druga okoli druge sta od Sonca oddaljeni 4,37 svetlobnih let. Manjša izmed treh zvezd je Proksima Kentavra (ang. Proxima Centauri), ki je od Sonca oddaljena 4,24 svetlobnih let, ter kroži okrog obeh zvezd Alfa Kentavra A in B.

 

Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba premosti v enem letu, in je približno enaka 9 460 000 000 000 kilometrom.

 

Kroženje in rotacija

Sonce in vse kar kroži okrog njega, lahko najdemo v naši galaksiji imenovani Rimska cesta ali Mlečna cesta (ang. Milky Way Galaxy). Natančneje se nahajamo v spiralnem rokavu oz. kraku galaksije, imenovanem 'Orionov krak' (ang. Orion Spur) – slabih 30 tisoč svetlobnih let od središča same galaksije. Tako kot vsi planeti in druga nebesna telesa Osončja, ki krožijo okrog Sonca, tudi Sonce (skupaj s celotnim sistemom) kroži okrog središča naše galaksije, in se giblje s povprečno hitrostjo okoli 720 tisoč km/h. Toda tudi pri tako veliki hitrosti potrebuje približno 230 milijonov let, da opravi en obhod (revolucijo) okoli središča.

 

Medtem ko, skupaj s celotnim Osončjem, kroži po galaksiji, se tako kot planeti, tudi Sonce vrti okoli svoje osi. Osni nagib znaša 7,25 stopinje. Ker pa ni trdno telo, se različni predeli vrtijo z različnimi hitrostmi. Na ekvatorju se okoli svoje osi zavrti vsakih 25 dni, na polih pa vsakih 35 dni.

 

Nastanek Sonca

Sonce se je skupaj z preostalim delom Osončja začelo formirati pred približno 4,5 milijardami let nazaj. Ogromen medzvezdni oblak, sestavljen iz različnih plinov in prahu, ki mu rečemo tudi 'meglica' ali 'nebula', se je zaradi vrtenja in delovanja sile gravitacije postopoma začel preoblikovati v ploščat disk, kjer se je nato večina materiala začela kopičiti v središču. Pritisk v jedru je sčasoma postal tako velik, da so se atomi vodika (H) začeli zaletavati drug v drugega in tako pričeli s tvorbo večjih atomov - atomov helija (He). Pri takšnih reakcijah, ki ji rečemo tudi nuklearna fuzija, se sproščajo osupljive količine energije. Tam je nastala nova zvezda - Sonce. Iz preostalih 0,2% materiala pa so se izoblikovali vsi planeti, lune, kometi, asteroidi in preostala telesa Osončja.

 

Tako kot vsem zvezdam v vesolju, bo tudi Soncu nekega dne zmanjkalo energije. Ko se življenjska doba zvezde bliža koncu, se le ta poveča v volumnu oz. nabrekne, nato pa se strni in zgrudi sama vase in tako bistveno zmanjša v volumnu in obsegu, lahko pa tudi eksplodira. Eksploziji zvezde rečemo 'supernova'. Sonce se bo pred koncem svoje življenjske dobe v premeru povečalo za dodatnih 150 milijonov kilometrov, kar pomeni, da bo povsem zajelo orbito Merkurja in Venere (morda tudi Zemlje). Trenutno je Sonce na manj polovici svoje življenjske dobe in bo po ocenah znanstvenikov žarelo še kakih 5 milijard let.

 

Struktura

Sonce je velikanska krogla vročih plinov. S perspektive deleža posameznih atomov, je sestavljeno iz 91% vodikovih atomov (H) ter 8,9% helijevih atomov (He).

 

Sončeva zgradba je dokaj kompleksna in jo delimo na 6 osnovnih con:

• Jedro,

• Cona radiacije,

• Konvekcijska cona v notranjosti,

• Vidna površina oz. fotosfera,

• Kromosfera: tanek pas Sončeve atmosfere nad fotosfero, debela približno 10 000 km,

• Korona: plast plazme ki obdaja zvezdo, debela nekaj milijonov kilometrov.

 

Celotno maso zvezde skupaj drži nevidna sila gravitacije, ki v notranjosti zvezde posledično povzroča nepredstavljivo visok tlak in temperaturo. V jedru je temperatura približno 15 milijonov °C, kar je dovolj, da tam poteka termo-nuklearna fuzija; postopek pri katerem se atomi ob trku združijo in tako tvorijo večje atome (nastane težji element z večjo atomsko maso – po periodnem sistemu naprej). Zvezda je tako po notranji zgradbi podobna čebuli; iz železovega središča navzven imamo naslednje plasti: silicijevo (Si), dušikovo (N), kisikovo (O), ogljikovo (C), helijevo (He), na zunanji strani zvezde pa vodikovo (H). Pri procesu nuklearne fuzije se sprostijo osupljive količine energije.

 

Energija, proizvedena v jedru, napaja samo Sonce, ter proizvaja toploto in svetlobo, ki doseže naš planet in vsa ostala nebesna telesa v osončju. Po vakuumu v vesolju se energija v obliki toplote prenaša v obliki radiacije oz s sevanjem.