Ameriško-nizozemski astronom Gerard Kuiper, po katerem je bil poimenovan tudi Kuiperjev pas, pa je leta 1949 odkril luno Nereid, ki je tretja po velikosti, in ima najbolj ekscentrično orbito med vsemi lunami v Osončju. Drugi največji naravni satelit je Proteus, ki je rahlo nesferične oblike, in ga takratni astronomi niso uspeli zaslediti, saj so bili teleskopi takrat še preslabe kakovosti.

 

Proteus in pet drugih, malce večjih lun, so na svoje odkritje morale po čakati vse do prihoda vesoljskega plovila 'Voyager 2' (NASA). Astronomi, ki so uporabljali močneje teleskope na Zemlji, pa so med letoma 2002 in 2003 odkrili še preostale lune.

 

'Voyager 2' je o Tritonu razkril fascinantne podrobnosti. Na njegovem površju namreč lahko najdemo številne ledene vulkane, ki v vesolje bruhajo mešanico tekočega dušika, metana in prahu, ki pa se v delčku sekunde zamrzne in zasipi nazaj na površje. Tritonova svetla površina odbija večji del Sončeve svetlobe, ki jo doseže, zato je ta luna ena izmed najhladnejših teles v Osončju, s povprečno temperaturo okoli -240 °C. Je prav tako edini naravni satelit v Osončju, ki okoli svojega planeta kroži v nasprotni smeri rotacije samega planeta, kar je izjemno čuden pojav in kaže na to, da je bil Triton v daljni preteklosti neodvisno telo, ki ga je Neptunova gravitacija 'potegnila' k sebi in ga 'zaklenila' v stabilno orbito. Gravitacija Neptuna pa svojo največjo luno še zmeraj vleče vse bližje proti notranjosti planeta, kar pomeni, da se bo čez nekaj milijonov let Triton zaradi močne sile gravitacije v bližini svojega matičnega planeta razdrobil na manjše kose, ki bodo takrat oblikovali nov set obročev okoli Neptuna.

 

Kako so Neptunove lune dobile svoja imena

Glede na to, da je Neptun poimenovan po grškemu bogu morja, so njegove lune svoja imena prav tako dobile po različnih, manjših bogovih morja in nimfah iz grške mitologije.