Primer: vesoljsko plovilo 'Voyager 1', ki je najhitreje potujoče (človeško izdelano) plovilo, skozi prostor v vesolju potuje s hitrostjo okoli 62 140 km/h. Kljub visoki hitrosti premikanja, pa vseeno še naslednjih 300 let ne bo vstopilo v območje Oortovega oblaka in izstopilo iz njega še nadaljnjih 30 000 let.

​

Svetloba, ki jo oddaja Sonce, potuje s hitrostjo skoraj 300 000 km/s. Da doseže naš planet potrebuje malce več kot 8 minut. Da pride do zadnjega izmed planetov Osončja - Neptuna, pa potrebuje 4,5 ure. Po še dodatnih treh pa urah zapusti zunanjo mejo Kuiperjevega pasu.

 

Po še dodatnih 12 urah, Sončeva svetloba doseže območje heliosfere (Sončevega magnetnega polja), kjer ima Sončev veter še nekaj malo učinka na nebesna telesa. Za heliosfero se nahaja tako imenovani medzvezdni prostor oz. medij, kjer Sončevo magnetno polje izgubi svoj vpliv. Svetloba do medzvezdnega medija zdaj potuje že več kot 17 ur.

 

Po enem dnevu potovanja od Sonca, svetloba že prepotuje daljšo pot od kateregakoli človeško izdelanega plovila. Vseeno pa bo potrebovala še dodatnih 10 do 28 dni preden doseže notranjo mejo Oortovega oblaka in morda še celotno leto in pol, da preide njegovo zunanjo mejo.

 

Nastanek

Prevladujoča ideja o nastanku Oortovega oblaka pravi, da se ledeni predmeti znotraj tega območja na začetku niso nahajali tako daleč od Sonca kot sedaj. Po tem, ko so se planeti izoblikovali (pred 4,6 milijardami let), se je v območju v katerem so se formirali, še vedno nahajalo veliko 'ostankov' oz. neuporabljenega materiala (prahu, plinov). Gravitacija večjih planetov (posebej Jupitra) je nato te majhne objekte poslala izven notranjega območja Osončja, daleč stran od Sonca. Nekateri so se ujeli v obširne orbite okrog Sonca in so še zmeraj pod majhnim vplivom Sončeve gravitacije.

 

Orbita in rotacija

Za razliko od planetov, glavnega asteroidnega pasu in mnogih objektov Kuiperjevega pasu, objekti Oortovega oblaka ne krožijo nujno v enaki ravnini. Namesto tega, lahko potujejo po raznolikih orbitah z različnimi nagnjenostmi in eliptičnostmi. Zato se to območje imenuje Oortov oblak in ne Oortov pas.

 

Obstoj oblaka je prvi predlagal nizozemski astronom Jan Oort.

 

Dom številnim kometom

V Oortovem oblaku se nahaja nekaj milijard ali celi trilijonov ledenih nebesnih teles. Vsake toliko časa, lahko mirno kroženje manjših teles zmoti gravitacijski vpliv ali pa trk kakšnega večjega telesa, kar rezultira v nastanku številnih kometov, ki se posledično lahko napotijo k Soncu in se tako lahko ujamejo v dolgo trajajoče orbite – nekateri kometi Sonce obkrožijo na vsakih 700 tisoč let ali celo več.