O našem osoncju
Naše Osončje sestavljajo naša zvezda, ki ji rečemo Sonce, ter vse kar je pod vplivom Sončeve gravitacije. To so med drugim tudi vsi planeti (Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun), vsi pritlikavi planeti, na stotine naravnih satelitov (lun) ter milijoni asteroidov, kometov in meteoridov.
Osončje je torej ime za naš zvezdni sistem, ki je le eden izmed milijard drugih zvezdnih sistemov v naši galaksiji, ki se imenuje Rimska cesta (tudi Mlečna cesta).
Zunaj našega Osončja je še na milijarde drugih zvezd, okrog katerih prav tako krožijo planeti. Planetom, ki niso del našega osončja pravimo 'eksoplaneti' (tudi 'zunajsončni planeti'). Rimska cesta pa je le ena izmed 100+ milijard galaksij v vesolju.
Na tej strani:
Velikost in oddaljenost
Osončje se v vesolju razprostira veliko dlje kot segajo orbite osmih planetov, ki krožijo okrog Sonca. Naš Sončev sistem namreč vključuje tudi območje, imenovano Kuiperjev pas, ki se nahaja onstran orbite zadnjega izmed planetov Osončja - planeta Neptuna. Kuiperjev pas je področje, kjer je moč najti manjša ledena nebesna telesa, in nekatere izmed pritlikavih planetov – med drugim tudi planet Pluton.
Za območjem Kuiperjevega pasu pa se nahaja zadnja meja Osončja – Oortov oblak. Oortov oblak je kot nekakšen velikanski 'mehurček', ki obdaja naše Osončje. Sestavljen je iz ledenih predmetov, ki so podobni klasičnim kometom. Ti ledeni objekti so lahko veliki kot gore, včasih tudi večji. Oortov oblak sega zelo daleč v vesoljski prostor. Notranja meja oblaka se prične na razdalji med približno 2000 in 5000 astronomskih enot. Zunanja meja, ki hkrati predstavlja tudi mejo samega Osončja, pa se nahaja na razdalji med 10000 in 100000 astronomskih enot. Ena astronomska enota predstavlja razdaljo od Sonca do planeta Zemlja.
Sončeva heliosfera se v vesoljskem prostoru ne razteza tako daleč. Heliosfera je območje, ki obdaja naše Sonce (in s tem tudi večji del Osončja), in kjer ima Sončev veter (še) velik vpliv. Sončev veter je tok električno napolnjenega plina, ki od Sonca bruha navzven v vse smeri. Heliosfera je torej območje, ki je še v dosegu Sončevega magnetnega polja.
Lokacija Osončja v naši galaksiji Rimska cesta (zasluga/avtor: ESA/NASA; spacetelescope.org):
Prelet skozi Osončje (zasluga/avtor: ESA/Hubble (M. Kornmesser; www.spacetelescope.org)):
Nastanek Osončja
Sončev sistem se je iz gostega medzvezdnega oblaka plinov in prahu izoblikoval pred približno 4,5 milijardami let. Ogromen oblak se je naprej, zaradi sunkovitih valov bližnje eksplodirajoče zvezde (supernove), zgrudil sam vase, ter nato tvoril vroč, vrteči se disk.
V sredini diska se je zaradi delovanja sile gravitacije, zbiralo ter skupaj gnetlo oz. zgoščevalo vse več materiala. Pritisk v jedru je sčasoma postal tako velik, da so se atomi vodika (H) začeli zaletavati drug v drugega in tako pričeli s tvorbo večjih atomov - atomov helija (He). Pri takšnih reakcijah, ki ji rečemo tudi nuklearna fuzija, se sproščajo osupljive količine energije; takšen proces se še zmeraj odvija v samem središču Sonca (in vseh drugih zvezd). Več kot 99% razpoložljive snovi, ki se je zbrala v središču diska, in kjer se je pričel proces fuzije, danes sestavlja našo zvezdo – Sonce.
Medtem pa se je preostali del materiala na posameznih oddaljenostih od središča diska, ravno tako začel zbirati in zgoščevati v večje kose, ki so se nato združevali med sabo, in tako tvorili vse večje in večje objekte. Nekateri izmed njih so posledično postali tako veliki, da jih je lastna gravitacija izoblikovala v kroglasto oz. sferično obliko. Tako so nastali vsi planeti, pritlikavi planeti ali velike lune. Nekatera telesa pa so ostala manjša in nepravilnih oblik – asteroidi, kometi, meteoridi ter majhne lune.
Struktura
Vrstni red in razporeditev planetov ter drugih teles je posledica samega načina, po katerem se je Osončje oblikovalo že v zgodnjih fazah. Bližje Soncu je obstal le kamniti material, saj lažji plini niso zdržali vročine, ki jo je oddajalo Sonce (jo še zmeraj oddaja). Prav zaradi tega imenujemo prve štiri planete Osončja 'zemeljski planeti' ali pa 'notranji planeti'. V to skupino spadajo Merkur, Venera, Zemlja in Mars.
V zunanjem delu mladega Osončja pa so se zadrževali drugi materiali ko so npr. led, tekočine raznih spojin in plini. Gravitacija jih je potegnila skupaj in tako ustvarila večje, plinaste planete, ki jim rečemo kar 'plinasti velikani' oz. 'zunanji planeti' Osončja. Sem spadajo Jupiter, Saturn, Uran in Neptun.
Animacija tvorbe manjše zvezde (zasluga/avtor: ESA/Hubble (M. Kornmesser))
Potencial za življenje
Naše Osončje je še vedno edino, ZNANO mesto v vesolju, ki gosti življenje.
Naravni sateliti (lune)
V Osončju je več kot 150 znanih naravnih satelitov, in še nekaj tistih, ki jih čaka na uradno potrditev. Izmed osmih planetov sta med njimi samo dva, ki nimata niti ene lune – Merkur in Venera. Največ naravnih satelitov imajo 'plinasti velikani', saj imajo veliko večjo maso in posledično močnejšo gravitacijo, ki lahko 'ujame' in zadrži več objektov v stabilno orbito okrog planeta. Jupiter in Saturn sta absolutna zmagovalca po številu lun; Jupiter jih ima 79, Saturn pa 82. Roji lun, ki krožijo okrog njiju spominjajo na nekakšno miniaturno verzijo Sončevega sistema. Naravnih satelitov pa nimajo le planeti, temveč tudi pritlikavi planeti in celo nekateri asteroidi.