Velikost in oddaljenost od Sonca
S polmerom, ki znaša 1151 kilometrov je Pluton enak približno 1/6 velikosti Zemlje. Če bi bila Zemlja velikosti teniške žogice, bi bil Pluton velik približno kot frnikola.

​

Povprečno oddaljenostjo od Sonca ima približno 5,9 milijarde kilometrov, kar znaša 39 astronomskih enot. Ena astronomska enota predstavlja razdaljo od Sonca do planeta Zemlja. Svetloba, ki jo oddaja Sonce, v povprečju potrebuje 5 ur in 30 minut, da pride do Plutona, saj potuje s hitrostjo skoraj 300 tisoč kilometrov na sekundo.

​

Če bi na površju Plutona stali opoldne, ko je nebo načeloma najsvetlejše, bi imelo Sonce za 900-krat šibkejšo svetilnost kot na Zemlji.

​

Kroženje in rotacija
Plutonova orbita je, v primerjavi z ostalimi planeti Osončja, zelo nenavadna; ne le, da je izredno eliptična (bolj podobna elipsi kot pa krogu), temveč tudi nenavadno nagnjena. Med letoma 1979 in 1999 je bil Pluton Soncu najbližje in sicer na razdalji 30 astronomskih enot, kar je celo bližje kot Neptun, ki načeloma velja za zadnjega izmed planetov Osončja. Pojav se dogodi vsakih nekaj stoletij, ko se Pluton znajde kar v Neptunovi orbiti.

​

En dan na Plutonu traja približno 153 ur. Njegova os vrtenja je nagnjena za 57 stopinj, zato se vrti skoraj na svoji strani. Prav tako pa se okoli svoje osi vrti retrogradno; v smeri urinega kazalca – tako kot Venera in Uran (takšno vrtenje okoli svoje osi je v nasprotju z vrtenjem ostalih planetov).

​

Nastanek planeta
Pritlikavi planet Pluton spada v skupino nebesnih teles, ki krožijo daleč od Sonca - v območju onkraj Neptunove orbite, ki ga imenujmo Kuiperjev pas. To oddaljeno področje je poseljeno z tisočerimi miniaturnimi ledenimi svetovi, ki so se, tako kot preostali del Osončja, izoblikovali pred približno 4,5 milijardami let nazaj. Ta majhna, ledena ter kamnita telesa imenujemo tudi plutoidi, trans-neptunski objekti oz. objekti Kuiperjevega pasu.  

​

Struktura
Pluton je v premeru za 1/3 manjši od Lune. V notranjosti se, po vsej verjetnosti, nahaja trdno kamnito jedro, ki je obdano z ledenim plaščem. Površje je hladno, in prekrito z ledom iz metana in dušika.

​

Površje
Na površju lahko najdemo ogromne gore, doline ter številne kraterje. Temperature so zelo nizke, in dosežejo vrednosti tudi do -240 °C. Gore na Plutonu so v bistvu veliki bloki iz vodnega ledu, ki so včasih 'prevlečeni' z drugimi zamrznjenimi snovmi (npr. metan), in v višino segajo do 3 kilometre.

​

Atmosfera
Pluton atmosfero sicer ima, vendar je ta zelo šibka. Sestavljena je iz molekularnega dušika, metana in ogljikovega monoksida, ki je za žive organizme zelo nevaren. Ko se planet nahaja bližje Soncu, njegovi površinski ioni najprej sublimirajo (spremenijo iz trdnega agregatnega stanja v plin), potem pa dvignejo, in tako začasno tvorijo tanjšo atmosfero. Zaradi nizke gravitacije (približno 6% Zemljine) je atmosfera na Plutonu celo višje od Zemljine atmosfere.

​

Življenje na Plutonu 
Temperature na površju so izjemno nizke, zato je malo verjetno, da se tam nahajajo tudi najenostavnejše oblike življenja. V tako hladnih razmerah je voda, ki je nujno potrebna za življenje kot ga poznamo, v trdnem agregatnem stanju – znanstveniki uporabljajo tudi izraz: kamnita voda. Vseeno pa je notranjost planeta dosti toplejša, zato nekateri znanstveniki domnevajo, da bi se pod površjem lahko nahajal celo ocean tekoče vode.  

​

Plutonovi naravni sateliti (lune)
Pluton ima sistem petih naravnih satelitov; Charon, Nix, Hydra, Kerberos in Styx. Sistem petih lun je najverjetneje posledica trčenja med Plutonom in nekim drugim nebesnim telesom podobne velikosti v daljni preteklosti. Vse lune so poimenovane po mitoloških likih, povezanih s podzemnim svetom.

​

Charon je največja izmed petih lun, in je velika približno za polovico samega planeta, zaradi česar je to največji naravni satelit glede na velikost planeta v našem Osončju, saj imata luna in planet razmerje 1:2. Charon okrog planeta kroži na razdalji 19 640 kilometrov, kar je relativno blizu (za primerjavo: Luna okoli Zemlje kroži na 20-krat večji razdalji). Pluton in Charon pogosto imenujemo tudi 'dvojni planet'.

​

Charon svoj tir okrog Plutona zaključi na vsakih 153 ur – ravno toliko časa kolikor je Plutonu potrebno za eno rotacijo oz. zasuk okoli svoje osi. To pomeni, da Charon na Plutonovem nebu nikoli ne vzide in zaide, tako kot smo na to navajeni na Zemlji, temveč lebdi na nebu in se vedno nahaja na isti točki. Prav tako pa je, zaradi močne gravitacije, med obema telesoma Charon proti Plutonu obrnjena vedno z isto stranjo – ta pojav imenujemo tudi 'sočasno vrtenje' (ang. tidal locking).

​

Ostale štiri lune so dosti manjše, saj v premeru merijo manj kot 160 kilometrov. Ker niso dovolj masivne, in njihova lastna gravitacija ni dovolj močna, da bi jih izoblikovala v bolj sferično obliko, so preostale lune bolj ali manj nepravilnih oblik. 

​

Obroči
Pluton nima obročev. 

​

Magnetosfera
Trenutno še ni dokazano, če Pluton magnetno polje ima ali ne. Njegovo počasno vrtenje in majhna velikost, pa vsekakor kažeta na zelo šibko oz. nično magnetosfero. 

​

Raziskovanje Plutona
Prve fotografije Plutona in njegovih lun je, leta 2015, posnelo vesoljsko plovilo 'New Horizons' (NASA). Podatke, ki jih je poslalo nazaj na Zemljo, znanstveniki in astronomi še zmeraj analizirajo. Ostala oprema s katero preučujejo ta majhen planet so med drugim tudi vesoljski teleskop 'Hubble' in ostali mogočnejši teleskopi na Zemlji.